Anton Možina, 1899-19802017-11-24T13:00:24+02:00

Anton Možina, 1899-1980

Anton Možina je bil posestnik na Topolcu (stara št. 11). Družina je posedovala tudi žago na reki Reki le streljaj od domačije. Anton Možina se je v glavnem ukvarjal z žagarstvom in čebelarstvom. Za čebelarjenje se je navdušil že v zgodnji mladosti. Dobrih sto metrov proti Bistrici na Martinkotovem vrtu je stal velik Žnideršičev čebelnjak, ki je v mladem Antonu vzbudil veliko zanimanje in si ogledoval delo čebel in vseh, ki so oskrbovali čebele. Gotovo je od Antona Žnideršiča dobil tudi marsikateri nauk v zvezi s čebelami.

Že s petnajstimi leti še med Prvo svetovno vojno je nabavil prve panje in vztrajno povečeval njihovo število. Že kot mladenič je na vrtu za domačijo zgradil velik zidan čebelnjak v katerem je bilo prostora za 85 panjev. Po drugi vojni je postavil čebelnjak na Mežnariji (Topolc 24) ob robu vrta je imel v dveh vrstah zloženih 50 panjev. Čebelaril je sprva v amerikancih, kasneje pa le v Žnideršičih.

V najboljših časih je imel do 140 panjev. Panje je prevažal na pašo v gozd (Mašun), pa tudi v Dalmacijo. Pri delu mu je pomagala cela družina.

Med je prodajal trgovcem, pa tudi sam na trgih na Reki in v Trstu. Za oznako svojega medu, je dal izdelati svojo nalepko s starim slamnatim uljnikom razcvetelo jablano, cvetočo gmajno s pastirjem in tropom ovca. Pokrajina spominja na krajino proti Vremščici. Napis : MIELE centrifugato purissimo, Apicoktura Antonio MOŽINA, Topolza (Villa del Nevoso) in je ena treh redkih domačih ohranjenih medenih nalepk iz časa med obema vojnama. Dejstvo, da je ob zapisanem obveznem poitalijančenem imenu Antonio, zapisal svoj priimek MOŽINA s kljukico na Ž, pa kaže na njegovo zrelo ravnanje v duhu narodne zavednosti.

Čebelarsko društvo v Ilirski Bistrici je zamrlo po prvi vojni, obnovitev slovenskega čebelarskega društva pa italijanske oblasti niso dovolile. Za obnovitev društva je napočil čas šele po končani drugi svetovni vojni in osvoboditvi in priključitvi Slovenskega Primorja k Sloveniji. Bistriški čebelarji so se znova zbrali leta 1947 in sklenili obnoviti svoje čebelarsko društvo. Predsednikovanje so člani zaupali prav Antonu Možini, in mu s tem izkazali priznanje za njegove izkušnje in strokovno čebelarjenje.

Žal manjkajo podatki o dejavnosti tedanjega čebelarskega društva in do kdaj je Anton Možina vodil društvo. Svoje znanje in ljubezen do čebelarstva je Možina s pridom prenašal na svoje otroke, na svojega bratranca Pepeta in zeta Srečka Batisto. S čebelarjem se je ukvarjal vse do svoje smrti v letu 1980.