Čebelarstvo na Bistriškem2017-11-24T12:57:31+00:00

Čebelarstvo na ilirskobistriškem

Čebelarji na ilirskobistriškem imajo bogato tradicijo čebelarstva.

Dokumentirano sega čebelarjenje v teh krajih globoko v srednji vek, ko so se kmetje poleg ostalih kmečkih del ukvarjali tudi čebelarstvom, saj so morali fevdalni gospodi poleg desetine kmečkih pridelkov dostavljati tudi čebelje proizvode: med, vosek, cvetni prah, matični mleček, zadelavino in celo čebelje družine.

Čebelarjenje v preprosti obliki, v drevesnih duplih, zbitih lesenih zabojih, slamnatih ali iz šibja pletenih panjih je takratne čebelarje življenska nuja silila, da kljub skromnim oblikam čebelarjenja,  pridobijo kar največ medu in voska, da ob tem ohranijo čebeljo družino in ustvarjajo nove. Za slovensko čebelarstvo je vsekakor omembe vredno čebelarjenje v značilnem kranjskem panju »kranjiču«, posebni iz desk zbiti škatli, ki se je ohranilo vse do današnjih dni.

Z domačinom Antonom Žnideršičem Košomatom (1874-1947), posestnikom, tovarnarjem in vele čebelarjem pa se na Bistriškem začne organizirano čebelarstvo na visoki strokovni ravni.

Anton Žnideršič je umno zbral vse dosegljivo čebelarsko znanje in ga obogatil s svojimi izkušnjami in dognanji. Na svojem posestvu je ob vzornem čebelnjaku prirejal tudi večdnevne tečaje za celo Kranjsko, objavljal članke o svojih odkritjih, napisal knjigo Naš panj, se udeleževal številnih čebelarskih razstav po Evropi in prejemal visoka priznanja. Bil je reden dopisovalec v »Slovenskem čebelarju«, kjer je v rednih mesečnih prispevkih objavljal svoja strokovna mnenja o delu s čebelami, dajal navodila glede dela v panjih v določenem času,  svetoval čebelarjem čimbolj ustrezno opremo. V letu 1910 je predstavil svoj »Alberti-Žnideršičev panj« s katerim je uspel čebelarje prepričati, da se da s takšnim panjem gospodarno čebelariti, pri tem pa ohranjati nepoškodovane čebelne družine in doseči izjemno kvaliteto medu. O številnih aktivnostih na čebelarskem področju Antona Žnideršiča prepričljivo govorijo njegove vesti, sporočila, čebelarske raziskave, ugotovitve in številni čebelarski nasveti objavljeni v »Slovenskem čebelarju«.

Ob čebelarskem tečaju za Kranjsko v Ilirski Bistrici, 21. julija 1907 je Anton Žnideršič vzpodbudil domače čebelarje, da so ob tej priliki ustanovili Čebelarsko podružnico v Ilirski Bistrici. Podružnici so določili obseg društvenega delovanje od Voloske na Hrvaškem, Brkinov pa vse do Postojne. Prvi predsednik podružnice je postal davčni uradnik Radovan Strnad, podpredsednik pa Miha Urbančič. Podružnica je živahno delovala vse do prve vojne. Pomagala je opremljati domače čebelarje s čebelarskimi pripomočki, jih strokovno izpopolnjevala, s predavanji in vzpodbujanjem je podružnica širila čebelarsko dejavnost tudi na Pivško. V Košani pa je celo pomagala oblikovati novo Čebelarsko podružnico s predsednikom nadučiteljem Jankom Gradom.

Radovan Strnad

Že naslednje leto po ustanovitvi je podružnica oblikovala Čebelarsko zadrugo v Ilirski Bistrici, edino na Kranjskem, kjer so čebelarji lahko nabavljali čebelarsko opremo. Za promocijo čebelarstva na Kranjskem je podružnica izdala tudi prvo kolorirano razglednico s štirimi najlepšimi čebelnjaki na Kranjskem in Štajerskem.

Prva svetovna vojna je najprej omejila delovanje podružnice, po vojni pa je fašistična Italija prepovedala vsa slovenska društva, tudi bistriško čebelarsko društvo. Duša domačega čebelarstva Anton Žnideršič se je zaradi nevzdržnih fašističnih pritiskov izselil v Ljubljano, kar je dodatno utesnilo domačo organizirano čebelarstvo. Domači čebelarji so se trudili še naprej in razvijali čebelarstvo v okviru družinske dejavnosti. Čebelarsko znanje in izkušnje, ki so jih imeli iz časov pred vojno so razvijali še naprej in se kaj kmalu enakopravno vključili v čebelarstvo pod novimi pogoji. Bili so uspešni in prejemali visoke nagrade na italijanskih čebelarskih državnih razstavah.

Čebelarstvo po drugi svetovni vojni. Vojni čas in tragične posledice vojne so močno prizadele tudi naše čebelarje, stotine fantov in mož je bilo vpoklicanih na vojno, mnogi so tam ostali za vedno. Ob zapuščenih domovih so samevali tudi čebelnjaki. Povojni čas je le počasi celil rane, še posebej v gospodarstvu.

Verjetno je prav nesrečna smrt svojega velikega čebelarskega vzornika Antona Žnideršiča v letu 1947 in nepozaben  pogreb velikega čebelarja v Trnovem z mnogimi govori pomembnih slovenskih čebelarjev in častilcev dela velikega čebelarja, je gotovo vzpodbudila ilirskobistriške čebelarje, da so še isto leto na novo oblikovali Čebelarsko društvo Ilirska Bistrica. Prvi predsednik je bil izkušen čebelar Anton Možina. Od tedaj društvo deluje nepretrgoma in vključuje okrog sto članov. Društvo s svojo dejavnostjo močno povdarja skrbi za članstvo, za izobraževanje, za čebelarsko opremo, seznanja z novimi pristopi pri ohranjanju zdravja čebel in z delovanjem v Čebelarski zvezi Slovenije povezuje domače čebelarje z vsemi slovenskimi čebelarji. Preko nje je članstvo vključeno tudi v mednarodne čebelarske organizacije.

Avtor: Vojko Čeligoj

Na vzpodbudo Antona Žnideršiča so domači čebelarji 21.7.1907 ustanovili Čebelarsko podružnico v Ilirski Bistrici. Njen prvi predsednik je bil Radovan Strnad, ki je društvo vodil do prve svetovne vojne.

Preberi več