Ivan Bilc2017-11-24T12:57:30+02:00

Ivan Bilc, 1874-1939

Čebelarski strokovnjak in inovator.

Družina Bilčevih je bila v Ilirski Bistrici znana in cenjena domača družina. Predniki so v začetku 18. stoletja prišli v Bistrico iz Zagorja na Pivki. Naselili so se v »Guranjem kraju« starem delu Ilirske Bistrice tik ob vodi. Danes poznamo dvojne Bilčeve. Prvi so bili na Levstikovi 32, spodnji pa na Bilčevi poti številka 4. Pri spodnjih Bilčevih sta bila rojena duhovnika Franc Bilc (1786—1828) pesnik in jezikoslovec ter Vodnikov sodelavec in kasnejši trnovski dekan Janez Bilc (1839—1906) tudi znan slovenski pesnik in popisovalec bistriške doline.

Pri gornjih Bilčevih pa je bil rojen Ivan Bilc posestnik, trgovec, sicer pa čebelarski strokovnjak in inovator.  Ivan Bilc je ljudsko šolo obiskoval v Trnovem, trgovsko šolo pa na Reki. S čebelarstvom se je srečal doma, verjetno tudi pri Antonu Žnideršiču, saj je bil njegov vrstnik po letih in sošolec iz ljudske šole. Razmeroma velik čebelnjak je postavil na sončni rebri nad rečico Bistrico blizu svojega doma. Pri iskanju boljšega zaslužka ga je življenje zaneslo v Dolenjske Toplice kjer je odprl trgovino z mešanim blagom in čebelarsko opremo. V bližnji Krški vasi si je postavil večji čebelnjak.

V letu 1907 je Anton Žnideršič uresničil večktrat izraženo pobudo, da na Slovenskem postavi čebelarske opazovalnice, ki bi redno mesečno beležile vse posebnosti v zvezi s čebelarjenjem. Prvo takšno poročilo preberemo v Slovenskem čebelarju, za leto 1907 na strani 107, kjer že poročata prvi dve opazovalni postaji v Ilirski Bistrici (Anton Žnideršič) in Podgorje pri Kamniku (Nikolaj Sallath). Že naslednji mesec je zajeto tudi poročilo tretje opazovalne postaje iz Krške vasi na Dolenjskem. Poroča tudi že naš Ivan Bilc iz Toplic, ki pravi: »Rojev sem imel precej in vse velike. Gestungovci so z malo izjemo vsi rojili. Nekaj mladcev tehta čisto že nad 33 kg. Izvrstno leto«! Anton Žnideršič pa dodaja: «A tudi v bistriškem okraju so vsi panji polni »božjega blagoslova«. Ves neuspeh zadnjih dveh let, nadomestilo je sedaj trojno.« Več kot očitno je, da je prav Anton Žnideršič pridobil svojega rojaka Ivana Bilca za pomembno opazovalno delo pri čebelarjenju.

Da se je Ivan Bilc dodobra poglobil v čebelarstvo priča njegova inovacija potovalnega voza za prevoz panjev na pašo. Voz je Ivan Bilc razstavil na 53. shodu avstro-ogrskih in nemških potovalnih čebelarskih učiteljev in istočasni čebelarski razstavi, ki je bila med 8. in 12. avgustom 1908 v Dunajskem Novem mestu. Za svojo inovacijo je dobil veliko srebrno državno medaljo in častno darilo Dunajskega Novega mesta. Na tej razstavi je srebrno medaljo Šlezijske kmetijske in gozdarske družbe iz češke Opave dobil tudi Anton Žnideršič.

Ivana Bilca so čebelarski uspehi in priznanja vzpodbudila pri njegovem čebelarenju. Vrnil se je v Bistrico in z Antonom Žnideršičem prilagodil svoj potovalni voz za prevoz AŽ panjev, ki so v tem času dobili dokončno obliko. V svojem bistriškem čebelnjaku v Gurnjem kraju je zamenjal stare panje za nove Žnideršičeve.

Srebrna madalja, ki jo je Ivan Bilc dobil na mednarodni razstavi v Dunajskem novem mestu leta 1908 za svoj potovalni voz.

Leta 1910 se je poročil z Haniko Krebelj in imel troje otrok Albina, Milovana in Ivanko. Oba sinova je uspešno uvedel v čebelarstvo, ki jima je določen čas nudilo tudi redno preživljanje.

Po letu 1910 se je Ivan Bilc z družino znova preselil v Dolenjske Toplice in se znova lotil trgovine in čebelarstva. Domov se je vrnil šele tik pred začetkom I. svetovne vojne. V času vojne je bil mobiliziran in poslan na vojno v Tirole. Po končani vojni in vrnitvi domov je v domači hiši pri Bilčevih odprl gostilno. V kriznih letih 1928/29 je doživel finančni polom, kar ga je zelo prizadelo.

Njegov prijatelj in čebelarski tovariš Anton Žnideršič se je v tem času odselil v Ljubljano. Pekatete so dobile nova gospodarja, Viktorja Tomšiča in Sašo Ličana. Oba sta nadaljevala tudi s čebelarstvom v znamenitem Košomatovem vzornem čebelnjaku. Viktor Tomšič je za delo v čebelnjaku najel čebelarskega strokovnjaka Gregoriča iz Gorice pri katerem se za čebelarja izučil tudi starejši Bilčev sin Albin in ob njem še mlajši Milovan!

Dne 16. novembra 1937 je tovarna Pekatete pogorela. Lastnik Tomšič se je odločil, da opusti proizvodnjo testenin in na istem mestu razvije lesno industrijo. Na nekdanjem Košomatovem vrtu z vzornim čebelnjakom in številnimi opazovalnimi panji je zrasla velika, tri nadstropna sušilnica furnirja, s čimer je za vedno prenehala čebelarska dejavnost na tem za bistriško in slovensko čebelarstvo tako pomembnem prostoru.

Poročna slika Ivana Bilca in Hanike Krebelj, 1910.
Zadaj nevestina sestra Pepica Krebelj, desno Ivanov Brat Albert Bilc zaslužen odbornik in vaditelj Ilirskega Sokola. Sestri Krebel sta izvezili sokolski prapor, razvit leta 1909.

Pred časom nam je Milovan Bilc prijazno predstavil čebelarsko dejavnost svojega očeta. Spominja se, da je očetov potovalni voz za prevoz panjev bil velika posebnost v tem času in da je Anton Žnideršič prav po tem vozu določil velikost svojih novih AŽ panjev. Sam je tudi ohranil očetove čebelarske medalje. Spominja se, da sta pred drugo vojno v Ilirski Bistrici imela večje čebelnjake tudi Milan Ličan in Saša Ličan s po 80 panji, Kazimir Kranjec pa v Trnovem 60 panjev, sami pa so imeli le še 20 ameriških panjev, ki sta jih po očetovi smrti leta 1939 z bratom Albinom zamenjala z AŽ panji. Po nekaj panjev čebel so imeli tudi še drugi domačini. Po drugi svetovni vojni sta sinova Albin in Milovan dobila od čebelarske zadruge v najem stroj za izdelovanje satja. Stroj je imel dvoje valjev, jeklenega in kositrnega. Prvi je vosek oblikoval v raven satni list, drugi valj pa je vanj vtiskal satne forme. Izdelane voščene satne liste sta izročala zadrugi, ki jih je prodajala čebelarjem. Delo jima je šlo dobro od rok in nudila v skromnih prilikah tega časa zadovoljiv zaslužek. Čeprav je bilo delo sezonsko sta čez zimo predelala v satne liste kar nekaj stotov voska. Delo sta opravljala do sredine petdesetih let. Brat Albin se je kasneje izučil za kinooperaterja, se redno zaposlil v domačem kinu in povsem opustil čebelarjenje.

Bilčev potovalni voz za prevoz panjev ob vrnitvi iz Dunajskega novega mesta, avgusta 1908, ko je za voz prejel njen inovator srebrno medaljo. Izvirno fotografijo hrani Čebelarski muzej v Radovljici.

Na pomembno čebelarjenje Ivana Bilca spominjajo le še tri lepe medalje, ki jih družina Milovana Bilca skrbno hrani: srebrna in zlata medalja Osrednje Avstrijske čebelarske zveze za udeležbo na mednarodni čebelarski razstavi na Dunaju, ter velika srebrna medalja Šlezijske kmetijske in gozdarske družbe iz Opave (Troppau) ustanovljene leta 1862. Po podatkih iz Slovenskega čebelarja 1970, je dokumentirana le prva medalja.

Vojko Čeligoj, 20.5.09