Josip Logar, 1930-20002017-11-25T10:50:55+01:00

Pisati o možu, kot je moj oče, je res težka naloga. Le kako naj opišem vse, kar je storil za čebelarstvo in za nas čebelarje! Bil je čebelar z vsem srcem in vso ljubeznijo, skromen in vedno pripravljen pomagati, kjerkoli je bila pomoč potrebna.

V Banja Luki je 2. maja 1930. leta stekla njegova zibelka. Skromnosti in pridnosti ga je naučil njegov oče Anton Logar, ki ga je kot kmetovalec in čebelar že v rani mladosti učil ljubiti življenje tako kot je. Prve nauke o čebelah je prejel prav od njega. Moj ded je to prenesel tudi na vse ostale družinske člane, prav tako na mojega strica Antona Logarja. Moj oče jih je vzljubil in jim je ostal zvest vse življenje. Življenjska pot ga je vodila v Zagreb, kjer je dokončal študij agronomije. Po študiju sta se z mojo mamo Dragico Logar nastanila v Sloveniji. V Postojni se je zaposlil in v tej občini se je včlanil v čebelarsko društvo. Svoj čebelnjak si je uredil v mirni vasici Jelšane na prelomu celinsko mediteranske klime pod vznožjem Snežnika. V deželi, kjer je čebelaril naš znani čebelar Anton Žnideršič. Ob ustanovitvi čebelarskega društva Pivka pa do njegove smrti leta 2000 je bil njihov član.

Očetov čebelnjak v Jelšanah, ki sem ga po njegovi smrti podedoval, je v sklopu stanovanjske hiše in je grajen za AŽ 9 satne panje, zložene v treh etažah. V treh etažah je 52 panjev, 9 satarjev in 10 panjev 5 satarjev. Ves čas je čebelaril v AŽ panjih. Panje si je vedno delal sam. Znanje z lesom si je pridobil ob služenju vojaškega roka.

Oče, sin in vnuk

Za njegovo znanje in delo v čebelarstvu, ki ga je prenašal na mnoge primorske čebelarje, poslušam jaz sedaj ko ga ni več. Krog prijateljev, ki ga je imel in njihova mnenja mi veliko pomenijo sedaj, ko sam samostojno čebelarim. Vedno potrebuješ nekoga, da ti svetuje in priskoči ob situacijah, ko ne veš naprej. Tako je bilo leta 2000, ko je preminil. Sam pred 52 panji. Porazno leto! Toda tradicija čebelarjenja je šla naprej. Stoletna tradicija od mojega deda, strica, očeta se je zakoreninila tudi njegov oče Anton Logar, ki ga je kot kmetovalec in čebelar že v rani mladosti učil ljubiti življenje tako v meni. Kot mladega fantiča me čebelarstvo ni zanimalo, ko si pa pred usodo in ugotoviš, da ne znaš nič se začneš izobraževati.

Da je bilo očetovo delo cenjeno, opažam sedaj. Bil je čebelar z vsem srcem in voljo, skromen, toda pripravljen pomagati. Po vseh teh letih mi vedno roji po glavi, kaj bi ga vse povprašal, če bi še bil med nami. Ni ga več in tok čebelarstva gre naprej. Stoletna tradicija čebelarstva LOGAR ostaja v meni.

S tem sem v kratkem opisal, kaj vse je prispeval za nas čebelarje ta skromni a izredno dobri mož, čebelar z dušo in trdno voljo – moj oče.

Napisal Jugoslav Logar

Josip Logar

Josip Logar