Josip Prosen, 1906-19852017-11-24T13:00:24+02:00

Josip Prosen, 1906-1985

Josip Prosen se je rodil 24.3.1906 v Vrbici. Osnovno šolo je obiskoval v Vrbovem, zatem pa je odšel na kmetijsko šolo na Grm – Novo mesto. Ko se je vrnil domov na kmetijo, je pridobljeno znanje uporabljal pri kmetovanje in živinoreji. Že v kmetijski šoli se je navdušil za čebelarjenje. Ob domačem ospodarskem poslopju je postavil zidan čebelnjak in prve panje izdelal sam. Odločil se je za AŽ panje, ki jih je zadržal ves čas svojega čebelarjenja. Glede na možnosti je dokupoval panje in potrebno opremo, v delo s čebelami pa je vložil pridobljeno znanje in veliko mero ljubezni.

Vsa štiri leta druge svetovne vojne, ko je bil v partizanih je za čebele skrbel gospod Janez Celin čebelar iz Jablanice. Prvi dve leti po vojni je služboval v Trstu, nato se je zaposlil v Ilirski Bistrici. Čeprav se ni vrnil na kmetijo, ni prenehal s čebelarjenjem. Obnovil je čebelnjak in opremil prostor za trčanje. Panji so zasijali v barvah mavrice in kot, da se veselijo vrnitve starega gospodarja so čebele veselo brenčale. Vzgojil je močne in zdrave družine. Imel je dvajset panjev in štiri matičnjake. Vodil je potrebne evidence in spremljal razvoj čebelarjenja. S čebelami se je pogovarjal, premražene grel na dlani in ko mu je katera padla na tla, jo je povprašal: »Kaj si se morda udarila?«

Pri delu s čebelami ni nikoli uporabljal varovalnih pokrival. Takšne opreme v njegovem čebelnjaku ni bilo. Uporabljal je le pipo ter kdaj pa kdaj podimil po čebelah z dimom lesne gobe. Večinoma pa je z dimom varoval le svoj obraz. Napadalne čebele so bile le v enem panju, napadalne pa so bile le ob slabem vremenu. Za vse čebele v ostalih panjih je zadostovala le prijazna beseda.

Z obnovitvijo ilirko-bistriškega čebelarskega društva se je dejavno vključil in bil dolgoletni odbornik. Domače društvo je zastopal tudi v organih Čebelarske zveze Slovenije. Leta 1967 je zadnjič slikan pred svojim čebelnjakom. Predvsem zaradi zdravstvenih težav pa tudi zaradi »primerne« starosti se je odločil za prodajo čebel. Ni iskal denarnega zaslužka, ampak jih je prodal čebelarju na Pivško šele potem, ko se je prepričal, da bo novi gospodar z njegovimi čebelami ravnal z enako ljubeznijo, kot je ravnal sam.

Za svojimi družinami marljivih čebelic je dolgo žaloval. (Po zapisu sina Dušana Prosena)

Josip Prosen