Jožko Renko – Lunjev, 1912-19962017-11-25T10:52:41+02:00

Jožko Renko – Lunjev je začel čebelariti pri svojih 16 letih, nekako leta 1928. Takrat, je iz »gmajne« –pašnika čez Reko pri domačiji Lunj- prinesel roj čebel, ki naj bi jih našel v starem deblu.

Prvi panj podoben sedem satarju je naredil sam. Naslednje panje je naredil s pomočjo Jožeta Renka – Matijetovega iz Potoka pod Premom. Jože Renko – Matija, po domače Pepi Matijetov s Potoka, je bil vrstnik mojega očeta Jožka, njegov sošolec v osnovni šoli na Premu in tudi sam čebelar. Nekaj panjev iz tistega časa še obstaja pri Lunjevih.

Prve nasvete in znanje o čebelarjenju je Jože Renko Lunjev dobil pri čebelarju Ivanu Šajnu v Ilirski Bistrici, s katerim je veliko sodeloval. Po vojni je Renko nekaj časa (v dveh šolskih letih)poučeval mlade fante- dijake v kmetijski šoli, ki je imela oddelek v stavbi graščini posestva Ravne pri Šmihelu (donedavna Dolane) pri Pivki. Tega obdobja se je rad spominjal, saj je bilo med dijaki nekaj nadebudnih čebelarjev. Prijateljeval je tudi z sosedom čebelarjem Janezom Bajcem iz Dolnje Bitnje s katerim sta bila skoraj vrstnika. Pogosto sta skupaj prevažala čebele na akacijevo pašo na Goriško in na gozdno pašo v gozdove Javornika, na Mašun ali Ravbarkomando pri Postojni.

Jože Renko Lunjev je imel v času svojega najobsežnejšega čebelarstva nekaj manj kot 110 čebeljih družin, o tega kakšnih 90 do 95 panjev za prevažanje. Bili so na treh lokacijah: zidan čebelnjak za 54 panjev kot je še danes na domačiji pri Lunjevih, naslednji, lesen čebelnjak je bil v Ribnici nasproti gostilne Valenčič (na mestu, kjer danes stoji kiosk za prodajo zelenjave) in tretji prav tako zidan čebelnjak pri Ambrožiču, to je ob domačiji, ki stoji dober kilometer iz Ribnice ob cesti Ribnica – Vreme, čigar polna zmogljivost je bila cca 60 panjev. Čebelnjak v Ribnici je lahko sprejel cca 30 panjev.

Jožko Renko