Milan Ličan, 1901-19522017-11-24T13:00:24+02:00

Milan Ličan, 1901-1952

Njegov dom je bil v Gornjem kraju, starega dela Bistrice. Na domu so imeli trgovino z mešanim blagom. Tu v neposredni okolici Ličanovega doma so bili doma znani bistriški čebelarji Anton Žnideršič, Ivan Bilc, Aleksander Ličan in drugi. Sam se je navdušil za čebelarjenje že z osemnajstimi leti. Čeprav je s prvo nabavljeno čebeljo družino doživel neuspeh, je vztrajal. Nabavil je literaturo in proučil vse dosegljive čebelarske knjige in uspeh ni izostal. Na vrtu je ob manjšem zidanem čebelnjaku postavil še razmeroma velik zidan čebelnjak za sto »žnidaršičevih« panjev in s čebelarjenjem dosegal vidne uspehe.

Gospodarno je čebelaril tudi s kranjiči in z njimi eksperimentiral. Svoje panje je prevažal na pašo v gozdove nad Ilirsko Bistrici pa tudi v Dalmacijo, še posebej na žepek! Udeleževal se je velikih čebelarskih razstav v Italiji, leta 1928 je na razstavi v Turinu dobil prvo nagrado in diplomo. Že naslednje leto v Bolzanu zlato medaljo. Leta 1930 je na razstavi v Veroni dobil častno diplomo. Očitno je bil vrhunski čebelarski mojster. Zelo ga je prizadel nesrečen dogodek v letu 1943, ko je s kamionom peljal čebele na gozdno pašo v snežniške gozdove. Že na cestnih ovinkih nad staro Bistrico se je odpela prikolica z njegovimi panji in se prevrnila v prepadne strmine. Iz oblakov razdraženih čebel razbitih panjev jih je od sto s pomočniki rešil samo petnajst. Spet je z veliko truda obnovil svoje čebelarstvo, pri tem in tudi sicer pri čebelarjenju so mu bili pri delu v veliko pomoč Anton Slavec in Lojzek Raspor Bilčev. Pri obnovitvi znamenitega voza Ivana Bilca za prevoz čebel mu je v veliko pomoč bil čebelarski mojster Ivan Šajn. Čebelar Milan Ličan je svoj med prodajal pod zaščitno znamko Med izpod Snežnika (Miele di Monte
Nevoso) na trgih na Reki, Trstu in severni Italiji.

Milanu Ličan je pri čebelarstvu zelo pomagala soproga Vera, ki je po smrti soproga vsaj desetletje sama vodila družinsko čebelarstvo. Vera Ličan je bila dejavna tudi v Čebelarskem društvu, kjer je bila tudi marljiva društvena tajnica. Čebelnjak Milana Ličana je družina ohranjala do srede šestdesetih let.

Na Suhorju v Brkinih je na prelomu 19. stoletja čebelaril domačin Josip Biščak, poleg kranjičev je imel tudi prirejene Gerstungovce s satniki, ki so bili za polovico nižji. Bil je navdušen nad njimi. Pri Biščaku je prve izkušnje in nasvete dobil tudi mladi vaščan. 

Milan Ličan